Korake v procesu šolanja, bi lahko primerjali z našim učenjem snovi v šoli. Tako kot smo se učili matematično snov, smo jo prvo morali razumeti, nato je nastopilo utrjevanje snovi na podlagi različnih stopenj, in na koncu še ponavljanje.
S samim šolanjem lahko pričnemo takoj, ko dobimo psa. Ključno pri doseganju uspešnih rezultatov pa je, upoštevanje posameznih korakov v procesu šolanja.
Ne poznamo inštruktorja, ki še ni slišal: »Moj pes to že zna, ampak samo ko sva sama.«
V domačem okolju brez motečih dejavnikov, je psu zagotovo lažje izvajati vaje, ki se jih je ravno naučil. Nato pa vodnik z navdušenjem želi te vaje pokazati drugim. Tukaj pa pride do neuspešnosti in vodniki so pogosto razočarani, da jih pes noče ubogati, vendar gre le za to, da pes vaj še ni utrdil ter jih še ni zvadil na različnih lokacijah in v različnih situacijah.
Nemalokrat se dogaja, da prehitevamo pri samem procesu, kar posledično pomeni, da pes ni sposoben uspešno izvajati vaj, poleg tega pa si že osvojeno lahko porušimo.
KORAK 1 – Učenje novega vedenja
Ko učimo novo vedenje, je izredno pomembno, da smo jasni v vodenju. Poznamo več tehnik učenja (npr. luring, shaping, capturing), ne glede na kakšen način učimo psa, se učenje vaj, trikov, začne v naši dnevni sobi, brez motečih dejavnikov. Potrebujemo prostor, kjer se pes lahko skoncentrira.
Predstavljajte si, da se skušate naučiti povsem novo matematično snov sredi natrpanega nakupovalnega centra. Koliko stvari bi vas vmes zmotilo? Kakšna bi bila vaša koncentracija?
Primer novega učenja: Psa učimo nov trik »ujemi rep«. Z roko, v kateri je priboljšek, ga vodimo, da se zavrti okoli svoje osi in ga za vsak vrtljaj nagradimo. To delamo brez ukazov. Psa v prvi fazi učimo le gibanja. Kako hitro pes dojame novo vedenje, je seveda odvisno od psa do psa ter od sposobnosti vodnika. Ko pes osvoji gibanje, pričnemo dodajati ukaz, vodenje z roko ostaja. Torej imamo dvojno vodenje (ukaz in roka), ki sta istočasna, s tem psu omogočimo uspešno izvajanje vaje in se izognemo ponavljanju* glasovnega ukaza.
*ponavljanje ukazov: Vedno pazimo, da ne ponavljamo glasovnih povelj, psi se hitro naučijo, da vajo naredijo na 10. ukaz, kar je posledica našega nenehnega ponavljanja ukazov. Zato nam je v pomoč roka, s katero psa peljemo v željeno pozicijo ali gibanje, glasovni ukaz pa izgovorimo istočasno s kretnjo roke. Ne prej, ne kasneje.
KORAK 2 – Utrjevanje osvojenega vedenja
Psa smo z vodenjem in ukazom naučili nekega vedenja, sedaj pa bomo temu vedenju dodali zahtevnost in se posvetili čimbolj učinkoviti izvedbi vaje.
Načini, kako lahko utrjujemo osvojeno vedenje:
- Razdalja pes – vodnik (koliko stran od psa lahko poveljujemo)
- Hitrost izvedbe vaje (variira tudi glede na pasmo)
- Odziv na ukaz (kako hitro se pes odzove na naš ukaz)
- Natančnost izvedbe vaje (kako spreten je pes pri izvedbi vaje)
Primer utrjevanja vaje: Psa smo z vodenjem z roko s priboljškom in glasovnim ukazom učili nov trik »ujemi rep«. Sedaj je naš cilj, da pes na naš prvi glasovni ukaz, brez vodenja z roko, izvede vajo. Do tega bomo prišli s postopnim odmikanjem roke, vendar bomo pazili, da glasovnega povelja ne ponavljamo. Roka se bo korak za korakom umikala, kar pomeni, vodenje z roko še vedno ostaja (prav tako nagrada za vsak vrtljaj), ampak se zmanjšuje njena kretnja ter bližina psu in s tem vse bolj utrjujemo glasovni ukaz (ki poteka vedno istočasno s kretnjo z roko). Z dneva v dan odmikamo roko, dokler pes vajo toliko utrdi, da jo uspešno dela le še na glasovni ukaz.
KORAK 3 – Generalizacija
Generalizacija pomeni, da je pes sposoben opraviti zahtevano vajo v kateremkoli prostoru, ne glede na moteče dejavnike. Takrat lahko rečemo, da je pes vajo povsem osvojil. Da pridemo do tega, pomeni ponovno postopno privajanje. Nič ne gre na hitro. Vse kar smo osvojili doma, bomo sedaj morali še v različnih okoljih. Kar pa seveda pomeni, da je možnost, da bomo stopili par korakov nazaj in s tem ni nič narobe. Če je na primer pes zmožen vajo ujemi rep izvajati povsem brez roke le na glasovni ukaz, je možnost, da bo v bolj motečem okolju ponovno potreboval pomoč. Vsekakor je vedno bolje stopiti korak nazaj, kot da si izvedbo vaje pokvarimo, zaradi naše neučakanosti.
Torej, dnevno sobo oz. domače okolje zamenjamo za balkon, nato dvorišče, nato samoten travnik, parkirišče nakupovalnega centra, itd. Lokacije menjamo glede na uspešnost izvajanja vaj v predhodnem okolju. Na nove lokacije gremo, ko vemo, da je pes na to pripravljen. Če smo neuspešni v določenem okolju, pomeni, da pes še ni sposoben izvajati vaje v takšnem okolju, torej stopimo korak nazaj.
WOOF - Pasji center 